Zgodovina Ryukyu kempa

 

Ko smo zahodnjaki prvič slišali za karate, smo bili impresionirani nad zgodbami o skoraj magičnih sposobnostih velikih mojstrov. Te zgodbe so nas navdušile k učenju borilnih veščin. Vendar pa smo bili številni kmalu razočarani. Karate kot šport namreč ni najbolj primerna oblika samoobrambe, poleg tega pa ne vsebuje ničesar magičnega, kar bi mojstru karateja omogočilo ustaviti realno nasilno situacijo, pri tem pa minimalno ali pa sploh ne poškodovati nasprotnika. Toda ali je bilo vedno tako? Ali je bilo učenje karateja vedno le učenje nekaj »specialk« in kat, ki pa z realno borbo nimajo nobene zveze? 

Karate tehnike so mnogo bolj kompleksne, kot jih večina poznamo danes. Blok – udarec? Iskanje popolnosti? Da bi razumeli tehnične aspekte karateja, moramo pogledati v zgodovino, iz kje karate sploh izhaja, kaj je nanj vplivalo. Je brutalno izvedena tehnika neetična s stališča karateja? So ključi, vzvodi, meti, trapping, kyusho, davljenja, terminacija, uporaba orožij ne-karate tehnike oz. spačenke karateja?

Karate izhaja iz Okinawe. Uradno je na Japonsko je prišel šele leta 1922, po tem ko je leta 1921 Funakoshi takrat kronskemu princu Hirohitu demonstriral svojo avtohtono veščino Karate oz Toudi jutsu. Za večino 'modernih tradicionalistov' se je karate začel v tem obdobju, da pa bi razumeli izvorne tehnike karateja, moramo še globje v zgodovino.

Okinawci so se imeli za rasno in kulturno vedno drugačne od Japoncev. Seveda, saj so bili v zgodovini vedno mnogo bolj pod kitajskim kot japonskih kulturnim vplivom. Govorili so lokalni jezik uchina guchi, ki je daljni sorodnik kitajščine in japonščine. Podobno kot je angleščina francoščini ali nemščini. V 19. Stoletju Okinawca ne bi razumel ne Kitajec ne Japonec, čeprav so imeli isti pisani jezik. 
Okinawa je majhen otok, dovolj velik, da vzdržuje davkoplačevalsko populacijo a še vedno premajhen, da bi imel dovolj močno vojsko. Zaradi svoje strateške lege in globokega ter varnega pristanišča v Nahi, je bil otok vedno azijski 'bure baruta', preko katerega so mnoge velesile od 7. stoletja pa do druge svetovne vojne širile svoj vpliv in prevlado.
 

V 7. stoletju so jo zasedli Kitajci in Okinawa je bila neke vrste provinca. Lokalno so ji vladali številni 'warlordi' in vojne ter pogromi so bili stalno prisotni. Kitajci so izvajali blago prevlado, zato so bili precej priljubljeni. Na Okinawo so prinesli pisani jezik, literaturo in tudi borilne veščine. Leta 1393 je na Okinawo, natanko v vas Kumemura, prišlo 36 kitajskih družin, ki so med drugim prinesle tudi južno kitajske White crane kung fu stile. V KAFu učimo kato Kumemura Hakutsuru, ki se je ohranila iz tega obdobja. 

Leta 1477 je Sho En, po privolitvi vladarjev dinastije Ming, postal prvi uradni Okinawski kralj. Njegov sin Sho Shin pa je postal eden izmed markantnejših vladarjev azijske zgodovine. Prvi je združil Okinawo v enotno kraljestvo. 'Warlordom' je podalil plemiške naslove Peichin, jim podelil vladne službe ter jih solidno preskrbel. Prepovedal je nošenje orožja, namesto meča, ki je bil statusni simbol so nosili turbanom podobne klobuke Hachimaki. Vzpostavil je centralno vlado in na Okinawi je vladalo blagostanje. 

 

To je trajalo do leta 1609, ko je Lord Shimasu iz južne Japonske province Satsuma, s 3000 vojaki zavzel neobroženo Okinawo. Boj je bil oster a kratek, saj Okinawci s starimi, zarjavelimi meči in brez znanja uporabe niso bili kos močnemu nasprotniku. V zgodovini je dogodek znan kot Satsuma invasion. Seveda je bila zavojevalcem všeč ideja o neobroženi naciji in prepoved orožja se je nadaljevala. Okinawa je postala japonska kolonija, čeprav Shogun Tokugawa tega ni nikoli uradno razglasil. Zato pride do bizarne zgodovinske situacije, imenovane “dvojna podreditev“, ko je Okinawa uradno pod Japonsko in Kitajsko ter obema plačuje davke.

Če se samo spomnimo kasnejših japonskih vojn v Mandžuriji ter Koreji, so bili Japonci zelo kruti zavojevalci. Okinawci so bili za njih gajin,barbari, katerim je uradno pripadal isti status kot živalim. Skrajna izkoriščanja, posilstva, umori in smrtne kazni brez kakšnega koli razloga so bili pogosti.

To je bilo vse do leta 1868, ko pade shogunat in oblast zopet pridobi japonska kraljeva družina. To je obdobje “Meiji restoration“, ki je romantično prikazano tudi v filmu Poslednji samuraj.Japonska hitro postane močna velesila. Strah pred Kitajsko je odveč. Okinawa postane uradni del Japonske. Dekret o prepovedi nošenja orožja se razširi čez celo Japonsko. Okinawski kralj Sho Tai postane japonski talec, primoran se preseliti v Tokyo.

Iz opisanega postame jasno, da je bila Okinawa pod direktnim kitajskim vplivom 1250 let, medtem ko pod japonskim zgolj 250. Originalno ime za karate je bilo “kitajska roka“, in šele v tridesetih letih (en podatek pravi 1937) so to, prevsem zaradi imeprialistične japonske politike spremenili v “prazna roka“'. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izgovorjava je ista, pisemka je drugačna. 

 
 

Kitajci so v največji meri vplivali na razvoj Okinawskih veščin, ki so prej že imeli nekakšno avtohtono veščino TE, in še v začetku 20. stoletja, so se številni Okinawski mojstri izpopolnjevali na Kitajskem. Gichin Funakoshi v knjigi Tanpenshu piše:'Many people have traveled to China to learn and then there have also been those who learned directly from Chinese right here in Okinawa.' Seveda so na razvoj koryu karateja vplivali tudi Japonci, vendar na povsem drug način, kot to številni mislijo danes. Lord Shimasu je ob osvojitvi spoznal, ta je tako neobrožena nacija prešibka in da bi jo zlahka lahko izgubil proti drugemu zavojevalcu. Zato je naročil svojim samurajem, da Okinawce naučijo uporabe improviziranih orožij, kar je temeljilo na 'Jigen ryu' šoli mečevanja Satsuma klana. Iz tega naj bi se razvil okinawski Kobudo (McCarthy).

 

Če pogledamo okinawsko zgodovino, vidimo, da tehnike karateja niso bile narejene za samoizpopolnjevanje in telovadbo trikrat tedensko. So posledica dolge in krute zgodovine, vojn in zavojevanj. Potreba po obrambi je bila nujna, pa če je bilo to v korist Okinawcem ali pa njihovim zavojevalcem. Te tehnike so bile realne, namenjene boju za življenje in smrt. In da, tudi brcanje in rezanje nasprotnika na tleh, če je bilo to potrebno. Sai, Kama, Tinbei + rochin niso prav nič nedolžna orožja! 



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

​



Po Hirohitovem povabilu na Japonsko, Okinawci Japonce, zaradi nedavne zgodovine, načeloma nikoli niso hoteli (mnogi tudi niso znali, saj so bili dediči 'šolskega karateja'  naučiti pravega karateja, saj bi bilo to za njih skrajno nedomoljubno dejanje, čeprav so jih Japonci v luči imperialstičnih teženj kar naenkrate naredili za 'prave Japonce'. 

Leta 1902, je prišlo do prvega velikega preobrata v karateju, ko je Anko Itosu karate začel javno učiti šoloobvezne otroke, ter s tem potegnil karate iz meglice skrivnosti. 
 Anko Itosu 

Prej se je karate poučeval v strogi tajnosti in samo izbrance. Prej je bil eden izmed kraljevih bodyguardov ter osebni tajnik kralja Sho Taija, po 'ugrabitvi' kralja pa je vodil družinsko tiskarno. Takrat se karate začne učiti drugače. Da bi ustregel Japonski ideologiji, kar je bila dejansko voda na njegov mlin, je karate začel poučevati na nov način, povezan z zenom in shintoizmom. Temu je sledila večina ostalih mojstrov. 
Bodoče rekrute imperialistične Japonske je bilo potrebno motivirati in indoktrinirati. Takrat vidimo, kako 100 ljudi dela naenkrat kato. Namen kate in karateja ni več direktna borbena aplikacija ampak:' z neštevnim številom ponavljanj, mi japonci krepimo svoj karakter, mi Japonci smo najboljši, zavladali bomo svetu'. 


Karate na Okinavi, začetek 20.stoletja

Če Okinavci niso želeli pokazati skrivnosti svoje veščine Japoncem, je seveda niso pokazali niti Evropejcem in Američanom, ki so jih smatrali za gaijin (tujce, barbare). Ko so se zahodni vojaki, stacionirani na povojni Okinavi, začeli zanimati za karate, so jih Okinavci naučili preprosto, šolski mladini namenjeno veščino. Na ta način so zahodni vojaki postali dediči karate-do-ja in so to veščino prenesli na preostale dele sveta. Zelo znana med njimi sta Bill Wallace in Joe Lewis, ki sta veščino še nadalje poenostavila in amerikanizirala. Iz tega so se razvile različne oblike kick boksa ter kasneje karate aerobike (Tae bo). Športni, tekmovalni karate, ki se ga učimo danes, torej ni karate, ki so ga trenirali v prvotni obliki na Okinavi. Danes ima kata drugačen pomen kot v preteklosti. Stil karateja, ki ga treniramo danes, je nastal šele v povojni Japonski, ko se je filozofija treniranja veščine spremenila. Kata je izgubila svoj borbeni pomen. Namen kate je postal z neštevnim številom ponavljanj ter popolno koncentracijo graditi karakter posameznika, kot so to počeli v predvojni Japonski. Prišlo je do ločitve med kato in kumitejem, čeprav je v resnici oboje eno. V preteklosti so trenirali kate v tajnosti, tehnike pa so bile preveč nevarne, da bi jih uporabljali v tekmovalne namene, saj lahko s praktično vsakim gibom iz Taikyoku, Pinan ali Heian shodan kate ubijemo ali vsaj močno poškodujemo nasporotnika. To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da se je razvil kumite oz. športna borba, kjer je možnost poškodb nasprotnika veliko manjša.
 


Iz te nove tradicije izhaja strog, dejansko militatnten pristop k karateju, ki ga poznamo danes in nima kaj dosti zveze z Okinawskim načinom vadbe. Seveda, saj je bil del japonskega vojaškega ustroja. 
Ta karate, se je nato razširil na Japonsko (1922) in kasneje na zahod, nima pa kaj dosti zveze s karatejem starih Okinawcev imenovanih Uchinanchu. Danes mu mnogi pravijo “tradicionalni“?
 

V KAFu gojimo tradicijo starodavnega karateja, čeprav smo vsi dejansko dediči istega karateja. Razlika je le v njegovem poznavanju.Zgodovina govori svojo zgodbo, in po več kot 100 letih karate zopet počasi pridobiva status in veljavo, ki jo zares zasluži kot ena izmed najbolj učinkovitih borilnih veščin. Kljub velikem spoštovanju in naslanjanju na tradicijo, v KAFu sledimo ideji, ki jo je Basho opisal v verzu:'Choosing not to blindly follow in the footsteps of the old masters, but rather seek what they sought.'

Nismo sužnji psevdo-japonskim ritualom in v modernem svetu iščemo isto resnico, kot so jo iskali mojstri pred nami. S tem jim izkazujemo največje možno spoštovanje saj sledimo poti, ki so ji sledili tudi oni, to je postati bojevniki v polnem pomenu besede.

 

Kaj je oz. zakaj kata?

 

 Kata Okinawskega karateja je borba. Realna borba z realnimi zaključki, glede na situacijo v kateri se znajdemo. Tega se je zavedal ter vsaj v omejeni količini naučil tudi Funakoshi, ki je kasneje, predvsem zaradi vpliva Jigora Kane (ustanovitelj Juda) spremenil filozofijo in osnovno idejo karateja. 

Kata vsebuje osnovne aplikacije, s katerimi začetnika naučimo osnovne gibe, potem pa vsebuje neskončno število povezav in naprednih aplikacij, glede na vrsto napada in zaključne tehnike. Kata je namreč skupek ključnih konceptov realne borbe, ki jih nato apliciramo na nešteto načinov. 

Gichin Funakoshi je v svoji knjigi Karate –do Kyohan pisal: “…in karate, hitting, thrusting, and kicking are not the only methods, throwing techniques and pressure against joints are included.” Kasneje piše, “all these techniques should be studied referring to basic kata.” 

V knjigi Tanpenshu, ki je zbirka Funakoshijevih člankov je ta zapisal:“ Karate has about twenty katas, which are like textbooks for students and tactical maneuvers for soldiers.“ 


Hironori Otsuka, ustanovitelj Wado ryu karateja je dejal: “It is obvious, that these kata must be trained and practised sufficiently, but one must not be ‘stuck’ in them. One must withdraw from the kata to produce forms with no limits or else it becomes useless. It is important to alter the form of the trained kata without hesitation to produce countless other forms of training.” V isti knjigi Otsuka piše: “Kata must be correct, unlimited and most of all alive. “

Tudi Yasutsune Itosu, najpomembnejši učitelj Funakoshija je leta 1908 zapisal:“Karate kata should always be practiced with practical use in mind.“ Tudi Shigeru Egami je v knjigi “The Heart of Karate-do“ piše,: “There are also throwing techniques in karate… Throwing techniques were practised in my day, and I recommend that you reconsider them.”

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gichin Funakoshi, ustanovitelj Shotokana, izvaja mete v svoji knjigi Ryukyu kenpo karate jutsu.

Te in še marsikatero drugo knjigo na to tematiko, bi si moral prebrati prav vsak resen karateist.

Ryukyu kempo spada med tako imenovane Koryu stile karatja. Karate, kot se je treniral na Okinawi preden je bil le ta postavljen v šolski sistem in kasneje na Japonsko. Ko iščemo reference in izvorne tehnike karateja, se zato pri svojih študijah naslanjamo na Okinawo ter Kitajsko, saj iz tam karate pravzaprav izhaja. Večina največjih mojstrov karateja, se je detaljno, vsaj v goloroki borbi, izobraževala na Kitajskem oz. s kitajskimi mojstri. Tode Sakugawa je tako treniral COMBAT s kitajskim vojaškim atašejem Kushankujem ( Ko ko shun). Naučene koncepte borbe je nato shranil v kati Kushanku. Podobno je Bushi Matsumura treniral s kitajskim piratom Chintojem, nasedlim na Okinawi. Od tod kata Chinto. Zato vsaka kata oz skupina kat (Pinan-Heian, ki izhajajo iz kate Channan, 3 Tekki kate) predstavljajo celovit in kompleten sistem samoobrambe oz borilno veščino- sistem!!!

 
KAF tehnike vsebujejo in temeljijo na metodah in tehnikah koryu Okinawskih stilov, ki izhajajo iz časov, preden se je karate “japoniziral“:

Ti’gwa (Okinawska ‘’stand up’’ borba, ki temelji na Tajskem boksu),

Kazushi – nage – ukemi waza (meti, padci, rušenje ravnotežja)

Katame waza (kontrola in imobilizacija) , 
Shime waza (davljenja),

Ne-Osae waza (končni prijemi in borba na tleh), 


Korosu waza (metode terminacije)


Kansetsu/Tuite waza (kontrolne tehnike malih sklepov, temeljijo na China metodah)


Kyusho jitsu (manipulacija živčnih točk)


Tegumi (drilli memoriziranja in spontanih aplikacij tehnik)


Muchimi-di (sticky hands drilli)


Kobudo (borba z orožji)

 
V KAFu gojimo maksimalno odprt odnos do vseh borilnih veščin. Svoje nestrinjanje ponavadi izrazimo le takrat, ko govorimo o originalnem karateju, realni borbi oz vojaško-policijski taktiki. Vsak stil karateja je dober oz pravi, če smo v njem našli kar smo iskali. Tega ne Funakoshi, Otsuka, Motobu, Itosu ali Matsumura ne morejo sprementi, ne glede na to, kaj oz kako so trenirali sami.

Če pa govorimo o tem, kaj je TRADICIONALNI karate, njegova realna aplikacija, torej ne zgolj karate, ki je na Japonsko prišel šele leta 1922 in je dejansko zelo MODERNA verzija karateja, pa se ne moremo strinjati zgolj z blok – udarec razlagami...

​

 

Hanshi Patrick McCarthy, 9.DAN

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

 

Patrick McCarthy je eden redkih tujcev, ki dejansko uči karate-do na Japonskem. Še več kot to, po vsem svetu je prepoznan kot ena vodilnih avtoritet na področju civilnih bojnih tradicij (Koryu Uchinadi Kenpo Jutsu) z Okinave. V karate je vstopil že v otroštvu, skozi življenje pa je nabral impresivne reference.

Z bogato tekmovalno kariero tako v kanadskih kot ameriških odprtih turnirjih si je prislužil mednarodni sloves kot eden izmed najboljših 10 severnoameriških tekmovalcev v katah, borbah (kumite) in uporabi antičnih orožij (kobudo). Je prvi ne-orientalski človek, ki je dosegel stopnjo 7. DAN in zavidljiv naslov učitelja (Kyoshi Menkyo), ki ga podeljuje Dai Nippon Butokukai Kyoto Honbu, prva in glavna uradna vladna organizacija za borilne veščine na Japonskem, ki deluje že od 1895 v Kjotu, s kraljevo podporo pa ga je ustanovila japonska vlada. Prav tu so tudi pionirji karateja, kot so Funakoshi Gichin, Miyagi Chojun, Mabuni Kenwa in Hironori Ohtsuka pridobili svoje učiteljske akreditacije. Leta 2004 je McCarthy Sensei pridobil naziv Hanshi in 8. DAN pri Svetovni Kobudo Zvezi (World Kobudo Federation) za svoj precejšni doprinos razvoju borilnih veščin.

Življenjska pot

McCarthy spada v 5. generacijo študentov Uchinadi stila z brezhibnim seznamom Okinavskih učiteljev. Njegov prvi učitelj je bil Kinjo Hiroshi, sledili so učitelj njegovega učitelja, Hanashiro Chromo, Itosu Ankoh, njegov predhodnik, in njegov mojster, Matsumura Sokon, ki je z zgodovinskega vidika najbolj viden pionir tradicije.

McCarthy, ki se je rodil leta 1954 v Kanadi, je pri 11-ih letih prvič spoznal borilne veščine, ko se je začel učiti Judo pri Carlu 'Dutchie-ju' Schellu. V domačem Saint Johnu je sicer obiskal nekaj tečajev gostujočih inštruktorjev leta 1967, uradno pa je študij karateja začel leto kasneje pri Adrianu Gomesu. Med njegovimi prvimi inštruktorji karateja je bil tudi Richard Kim, prvi učitelj Ju Jutsa pa Wally Jay (študent Henryja Seishira Okazakija), čeprav se je Ju Jutsa učil tudi pri Richardu Kimu in Yoshiu Suginu.

Nato se je Patrick McCarthy podal na bogato in uspešno tekmovalno pot v karateju, a ga je vedno bolj vleklo k resnemu študiju na Japonskem. Podal se je tja, kjer je leta kasneje ponovno vzniknil kot najbolj prodajani avtor knjig o borilnih veščinah.

Kot nekdo, ki je razkrivanju skrivnosti karateja posvetil vse življenje, McCarthy verjame, da se je Tigwa razvijala kot večstranska sinteza štirih individualnih disciplin, a je bila kasneje poenostavljena v bolj pragmatično discipino z udarnim učinkom, ki služi kot sredstvo promocije fizične pripravljenosti in družbenega prilagajanja.

Karate je, v več pogledih, postal mikrokozmos stroge družbe, v kateri je nastal, še posebej zaradi njegove transformacije v rekreativno dejavnost v času radikalne vojne aktivnosti in globokega vpliva japonske Budo kulture. Karate je cvetel kot ritualizirana in na vloge vezana praksa predvojne Japonske, višek priljubljenosti pa je doživljal v univerzitetnem okolju. Zanimanje tujcev je v času povojnega obdobja na Japonskem postalo vse večje, dokler se ni karate v 60-ih letih 20.stoletja trdno zasidral tudi v zahodni kulturi.

Prav v tem času je Patrick McCarthy naredil prve korake v karateju, po letih študija pa postal nezadovoljen zaradi nepraktičnih aplikativnih praks in zapletenih učnih standardov 3K-treninga. Še posebej pogosto je dvomil v vrednost učenja študentov, kako se odzvati na povratne udarce, udarce s hrbtno stranjo pesti in stranske brce, ko pa več kot očitno ne predstavljajo nasilnih srečanj. Še bolj pomembno pa se mu je zdelo vprašanje kat. Namreč, če je bistvo karateja le udarjanje in brcanje, kot je bilo narekovano z najvišjih virov, je premleval, zakaj so kate potrebne in zakaj so sploh nastale. Kate vsebujejo nešteto tehnik poleg samih udarcev in brc, zato ga je zanimalo, kakšne taktične namene so imeli njihovi avtorji, ko so jih sestavili.

HAPV teorija in Koryu Uchinadi Kenpo-jutsu

McCarthy je tako izzval zgodovinski razvoj in pedagoško verodostojnost te dediščine, kar pa ga je pripeljalo do razvoja v odličnega poučevalca in navdihujočega »bujina«.

»Po skoraj 20-ih letih treninga, leta 1985, me je neskladje praks začelo ovirati. Ni bil razlog, da ne bi maral tradicionalnega karateja, vendar nisem več mogel sprejemati njegove moderne interpretacije kat! Začel sem iskati učitelja, stil ali celo organizacijo, ki bi me lahko učila na bolj racionalen, koherenten in sistematiziran način. Še posebej sem iskal nekoga, ki bi: 1- uporabljal realistična dejanja fizičnega nasilja kot vsebinsko učno izhodišče (namesto 3K na pravila vezane scenarije povratnih udarcev), 2- uporabljal praktične drile za dve osebi za prikaz teh realističnih dejanj fizičnega nasilja, ki ga lahko srečamo v današnji družbi, in bi zagotovil praktične obrambne predpise ravnanja, ki vodijo v funkcionalno znanje, 3- pokazal, kako praktični obrambni predpisi ravnanja, iz česar je sestavljena kata, ne dajo samo pike na i na že posredovane lekcije, temveč v povezavi jasno ponudijo še nekaj več kot le skupno vsoto posameznih elementov (kata), in 4- imel sposobnost jasno prikazati, kje so ti predpisi ravnanja obstajali v klasični/na prednikih osnovani kati, in  kako se povezuje tako z generičnimi kot specifičnimi dejanji fizičnega nasilja. Čeprav odličnih yudansha (nosilcev črnih pasov) ni manjkalo, kamorkoli sem pogledal, v mojem desetletju na Japonskem, nisem našel niti sledu o tovrstnih naukih, ne na Okinavi niti kje drugje! Primoran sem bil razviti lastne zakjučke, ki so se postopoma izrazili v nastanku HAPV teorije (Habitual Acts of Physical Violence – običajna dejanja fizičnega nasilja) in konceptov drila za dve osebi, ki so nazadnje vodili v razvoj Koryu Uchinadi Kenpo-jutsu.«

Raziskovalna žilica pa je McCarthyja gnala naprej v Korejo, Tajvan, Južno-vzhodno Azijo in na Kitajsko, kjer je spoznal najstarejše in največje avtoritete različnih tradicij borilnih veščin. Te študije niso samo izboljšale njegovih spretnosti in razumevanja, temveč so botrovale objavi številnih pomembnih literarnih doprinosov, skupaj z odlično tezo, ki jo je poimenoval HAPV teorija.

Ker je sprva stopal po sledeh pionirjev modernega karateja, so McCarthyjevi trud priznali tudi na Japonskem. Tako je uspel pridobiti učiteljsko poverilnico iz istega vira, kot Funakoshi, Miyagi, Mabuni, Ohtsuka, Konishi, Sakagami, Yamaguchi in Nagamine, in še mnoga druga znana imena.

S sistematizacijo kolektivnih rezultatov s svojih področij študija v kohezivno celoto učnih praks, je Sensei McCarthy vzpostavil novo in visoko funkcionalno interpretacijo kate, brez izgube katere koli osnovne strukture ali kulturnega pomena. Je napredni tradicionalist, ki verjame, da so kate izvirne časovne kapsule karateja, njegova formula pa privablja izjemno pozornost v tradiciji, v kateri po navadi dominirajo velike japonske skupine in z njimi povezana mednarodna športna telesa.

Kot priznanega iskalca novih poti v aplikaciji praks tradicionalne kate, Hanshija McCarthyja redno vabijo k poučevanju njegovih teorij v več kot 20-ih državah po vsem svetu, vključno s Kanado, ZDA, Venezuelo, Trinidadom, Irsko, Škotsko, Anglijo, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo, Avstrijo, Italijo, Norveško, Švedsko, Finsko, Dansko, Rusijo, Izrael, Južno Afriko, Kenijo, Japonsko, Avstralijo in Novo Zelandijo.

Širina njegovega znanja, kakovost njegovega poučevanja, odprt pristop k učenju in volja, da deli svoje bogato znanje, prispevajo k dejstvu, da je ta ne-japonski inštruktor na mojstrskem nivoju postal eden najbolj iskanih učiteljev tradicionalnega karateja kjerkoli na svetu. Ko beseda nanese na kate in aplikativne prakse, je le malo učiteljev tradicionalnega karateja bolj kvalificiranih od Senseja McCarthyja.

KATA

Tako okinavski kot japonski mojstri so trdili, da je kata duša Karatedo-a, a vendar, kljub temu vseprisotnemu mnenju, ostajajo izvirni obrambni nameni dvoumni in zapleteni. Ker se je Hanshi McCarthy v ekstrapolaciji in obratnem inženiringu dobro zverziral,  je dolgo uporabljal te avtodidaktične tehnike v povezavi s svojo HAPV teorijo, da bi odkril, kako te osnovne ideje in principi, ki narekujejo aplikativna načela v kati, delujejo.

V knjigi »Mojstri karateja« (Karate Masters), avtor Nishiyama Hidetaka navaja: »Kasneje mora študent povezati načelo z aplikacijo. Stari mojstri so doživeli te aplikacije, torej mora izvajalec najprej spoznati zunanjo formo, nato razumeti načela, kasneje pa načela povezati z dejansko aplikacijo.« Obširna študija zgodnjih zgodovinskih in tehničnih publikacij o karateju, komparativna analiza stilov in učnega načrta, razstavljanje tradicionalnih kat in njihovo povezovanje s HAPV so postali merodajne prakse, skozi katere je Hanshi McCarthy učinkovito rekonstruiral taktične koncepte kat.

Ritualizirani modeli odzivov, ki kulminirajo v katah, se dotikajo dveh osnovnih zadev, izkoriščanja in vplivanja, oziroma kombinaciji obeh. Če izključimo orožja, udarce od zadaj ali napade več nasprotnikov, je fizično soočenje mogoče uvrstiti med individualne ali kolektivne študijske module. Čeprav bodo vedno obstajale različice, edinstvene vsakemu soočenju, lahko skupne značilnosti kategoriziramo v fizične tehnike, ki izkoriščajo ali vplivajo na situacijo. Tehnike udarnega vpliva vključujejo udarce, brce, udarce s komolci ali koleni, teptanje, butanje ali zaletavanje. Tehnike izkoriščanja vključujejo mete, zadrževanja, pritiske, davljenje, rvanje in grabljenje nasprotnika z namenom povečevanja učinka udarne travme. Leta 1988 se je McCarthy udeležil Shootfightinga v dvorani Korakuen v Tokiu, kjer je v okviru svoje daljnosežne študije ne le katalogiziral te očitne, a vse prevečkrat spregledanih resnic,  temveč tudi odkril njihove povezave s katami in jih sistematiziral v preproste učne module.

Patrick McCarthy, danes tudi ustanovitelj ter direktor Mednarodne Ryukyu Karate razisovalne družbe (International Ryukyu Karate Research Society), je napisal ali prevedel naslednje publikacije:

​

• Classical Kata of Okinawan Karate

• The Bible of Karate: Bubishi Ancient Okinawan Martial Arts, Volumes 1 & 2

• Tales of Okinawa's Great Masters Gichin Funakoshi - Tanpenshu

• Choki Motobu - Karate, My Art

• številne članke v revijah

 

George Dillman 10.DAN, Ryukyu kempo in Karate

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

 

George Dillman (9. DAN), eden izmed svetovno najbolj priznanih mojstrov Ryukyu kempa, pravi, da lahko kato primerjamo s pesmijo. Pomen pesmi nam pove besedilo, ki je izraženo z melodijo. Toda kaj, če je besedilo napisano v tujem jeziku, ki ga ne razumemo? Brez razumevanja besedila ne moremo razumeti pesmi. Lahko dojamemo njen ritem in dinamiko, lahko tudi bežno dojamemo njen pomen, toda brez razumevanja besedila ne moremo dejansko vedeti, o čem pesem govori. Če hočemo razumeti kato, moramo razumeti jezik, v katerem nam le ta pripoveduje. To pa zahteva ogromno vadbe in študija, tudi izven dojo-a. Odpreti moramo svoj um in sprejemati novosti. Predvsem pa ne smemo misliti, da že vse znamo ter da je stil borilne veščine, ki jo treniramo edini, najboljši in da se je vedno trenirala tako, kot se trenira danes.

Dillman je začel trenirati karate leta 1961 pred tem pa je profesionalno boksal. Kot vnet tekmovalec je v letih 1969/72 osvojil 327 pokalov . Ker je želel biti celoviti mojster borilnih veščin je tekmoval in zmagoval na vseh področjih turnirjev; borbe, kate, orožje in lomljenje-razbijanje.

Dillman je promoviral karate publiki primarno z impresivnimi demonstracijami lomljenja. Več kot 35-krat je bil intervjuvan na televiziji. 30 let je vodil zelo uspešen turnir "the Northeast Open Karate Championships".

Dillman je sodeloval praktično z vsemi, ki kaj pomenijo v svetu borilnih veščin. Njegovi trening partnerji vključujejo Muhammad Alija katerega je tudi učil karate prav tako Bruce Leeja, Daniela Pai-a, Eda Parkerja, Richarda Kima in Roberta Triasa. A Dillman še vedno ni bil zadovoljen. Hotel je zapustiti unikaten in trajen pečat borilnim veščinam. Leta 1972 je naletel na Hohana Sokena (Matsumura Orthodox Shorin-ryu) in veščino Kyusho-jitsu ali borbo z živčnimi točkami. Soken, mojster stare šole karateja, je mnogo let živel v Argentini. Med vrnitvijo na Okinawo leta 1960 je bil ogorčen z dejstvom, da je karate degradiral na tako cenen šport. Na poti po ZDA je Soken zagotovil, da stari načini ne umrejo. Kyusho-jitsu je demonstriral Dillmanu in še trem drugim mojstrom. Dal jim je zbirko zapiskov z predstavitvijo osnovnih konceptov veščine in jim razložil, da je to znanje ključ do pravega mojstrstva.

Dillmanu ni uspelo detajlno osvojiti znanja iz zapiskov in kot rezultat tega so končali v predalu. Srečanje z Sokenom pa je Dillmanu odprlo oči o dejstvu, da obstajajo skrivnosti, ki se jih še mora naučiti. "Vedno sem mislil da vem vse" pravi Dillman "ampak po srečanju z Sokenom sem spoznal, da je pred mano še dolga pot!"

Leta 1983 je Dillman videl Taiko Oyato, ustanovitelja Ryukyu kempa, narediti Kyusho-jitsu knockout. Takoj je prepoznal, da je to tisto, kar je naredil Soken. Naslednje leto in pol je Dillman intenzivno treniral pri Oyati. A šele na treningu z ustanoviteljem Small-circle jujutsa Wally Jayem, mu je uspelo izvesti kyusho-jitsu pravilno. Med opazovanjem poučevanja Jaya in njegove Small-circle metode se je začel spraševati ali ne bi njegov koncept dodal ravno pravi kot in smer na živčno točko!? Zgrabil je učenca in ga odpeljal v pisarno, kjer je preizkusil idejo. Rezultat je bil prvi uspešen knockout z uporabo živčnih točk.

Od tega trenutka naprej je njegova spretnost in sposobnost samo še rasla. Prejel je mojstrsko stopnjo 7.DAN od Oyate in nadaljeval z vklaplanjem koncepta Small-circla v svojo veščino. Spoznal je tudi, da se metode Modern arnisa, kot ga uči Remy Presas prav tako lepo vklopijo. Z rastjo Dillmanovih sposobnosti, ga je Jay začel vzpodbujal k odprtemu deljenju znanja in produkciji vadbenih kaset. Čeprav je bil v startu proti, ga je Jay opomnil "If you don't do it, someone else will." Dillman je tako kmalu postal glavni apostol nekoč skrivne metode borbe z živčnimi točkami. Skoraj 15 let je Dillman potoval po svetu in delil svoje znanje. In prav tako kot njegov Kyusho-jitsu veliko dolguje Jayevem Small-circlu in Presasovem Modernemu arnisu sta se ti dve veščini okrepili z Dillmanovo metodo živčnih točk.

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

Praktikanti različnih sistemov od Taekwondoja, Tai chi chuana do Juda in Kickboxinga so spoznali, da vključitev Dillmanove metode v njihov sistem poglobi njihovo razumevanje prakse. In ravno dejstvo, da znanje o živčnih točkah izboljša vsako veščino, je Dillmana držalo, da ni zaspal na lovorikah.

Danes je Dillman postal eden najbolj prepoznavnih in vplivnih mojstrov borilnih veščin v ZDA in v svetu. Čeprav ga nekateri gledajo kot kontraverznega se tisti, ki študirajo pod njim, nikoli ne nehajo čuditi "tega se nismo nikoli učili."

Ker Dillman in člani Dillman Karate International svobodno izmenjujejo ideje, se nove tehnike kar naprej razvijajo in razumevanje se poglablja. Rezultat je ta, da je znanje o živčnih točkah bolj dosegljivo in temeljito danes, kot kdaj koli prej v zgodovini.

Dillman nadaljuje s študijem Ryukyu kempa in kyusho-jitsua, na podlagi katerega Ryukyu kempo temelji in vlaga trud v njuno še globlje razumevanje. Obsežno je preštudiral človeško telo tako z vidika zahodne kot vzhodne medicine in sodeloval pri znanstvenih študijah o efektu tehnik z uporabo živčnih točk. Za širjenje lastnega znanja konstantno dela na novih študijah, preizkuša nove koncepte in išče napredne vaditelje različnih borilnih veščin, se od njih uči ter z njimi deli svoje znanje. Ne glede na to koliko uživa v učenju, ga najbolj zadovoljuje razlika, ki jo to znanje prinaša svetu borilnih veščin. Pripadniki tradicionalnih veščin so našli globino v svojih katah, za katero si nikoli niso mislili, da obstaja. Naprednim učencem, ki so mislili, da so prišli do konca poti so se odprla nova obzorja. Metoda živčnih točk, ki je bila nekoč tako skrbno varovana je zdaj dostopna vsakemu resnemu učencu.

Dillman je vedno želel dati trajni pečat z doprinosom borilnim veščinam; zdaj ni več vprašanja če mu je to uspelo. Za vse te uspehe, je bil George Dillman v Black Belt Hall of Fame razglašen za Inštruktorja leta 1997.